Alberto Manguel: KNJIŽNICA PONOČI

Za vse ljubitelje knjig in knjižnic, je to Manguleovo delo za dušo in v razmislek.

Odlomki:

..."Ko so aleksandrinski knjižničarji nastanili pod eno streho toliko knjig, kolikor so le mogli, so jih obenem poskusili obvarovati pred nevarnostjo propada v rokah, ki so bile po njihovem mnenju manj ljubeče ( ta argument si prevzeli še mnogi današnji muzeji in knjižnice na Zahodu). Zato knjižnica ni bila zgolj emblem človekove zmožnosti, da deluje s pomočjo misli, temveč je postal tudi spomenik, ki naj bi premagal smrt - smrt, ki po besedah pesnikov pokonča spomin.

In vendar je kljub vsej skrbi svojih vladarjev in knjižničarjev aleksandrinska knjižnica izginila. Kakor ne vemo skorja ničesar o obliki, ki jo je imela ob nastanku, tudi ne vemo ničesar zanesljivega o njenem izginotju, nenadnem ali postopnem. Po Plutarhovih besedah se je leta 47 pr. Kr., ko se je mudil v Aleksandriji Julij Cezar, iz orožarne razširil ogenj in "uničil […] veliko kraljevsko knjižnico", vendar so v njegovi pripovedi napake Drugi zgodovinarji ( Dion, Kasij in Orozij, ki sta črpala podatke iz Livija in Cezarjeve lastne Aleksandrinske vojne) so menili, da Cezarjev požar ni uničil sme knjižnice,ampak kakšnih štirideset tisoč knjig, uskladiščenih blizu orožarne, kjer so nemara čakale na prevoz v Rim. Skoraj sedem stoletij kasneje se je ponudil še ne možni konec. Krščanska kronika, osnovan na Ibn-al Kiftijevem delu Ta'rikh al- Hukuma ali Knjiga modrecev in zdaj ovržena, je okrivila za uničenje muslimanskega poveljnika Amra ibn al-Asa, ki je ob prihodu v Aleksandrijo leta 642 po Kristusu baje ukazal kalifu Omarju I., naj vsebino knjižnice zažge. S knjigami so -spet po besedah krščanskega pripovedovalca- podkurili peči v javnih kopališčih, le Aristotelovim delom so prizanesli." (str. 34- 35)

..."Pozneje, ko sem živel v Torontu, sem razpostavil knjižne police malone vsepovsod- v spalnicah in kuhinji, po hodnikih in v kopalnici. Stale so celo na pokriti verandi, tako da se se moji otroci pritoževali, češ da se počutijo, kakor sa za vstop v svoj lastni dom potrebujejo knjižnično izkaznico." ...( str. 58)

..."V podobnem duhu je strog zakon v Lyonu konec prvega stoletja zahteval, naj bodo poraženci vsakega literarnega tekmovanja prisiljeni z jezikom zradirati svoje pesniške poskuse, da se ne bi

ohranilo kaj drugorazredne književnosti." ...( str.61)

..." Z mikrofilmi niso grešili samo Američani. Leta 1996 se je Britanska knjižnica, katere časopisna zbirka se je v drugi svetovni vojni zvečine izmaknila bombnim napadom, znebila več kot šestdeset tisoč zvezkov zbranega časopisja, predvsem revij, ki so bile natisnjene zunaj Commonwealtha po letu 1850. Leto pozneje je sklenila zavreči petinsedemdeset naklad zahodnoevropskih publikacij; kmalu zatem je oddala zbirke periodike iz vzhodne Evrope, Južne Amerike in Združenih držav. V vseh primerih so dokumente presneli na mikrofilm; v vseh primerih so kot vzrok odstranitve navedli prostorsko stisko. Toda po Bakerjevih besedah so mikrofilmi težko berljivi in imajo slabo reprodukcijsko kakovost. Niti najnovejše elektronske tehnologije se ne morejo približati doživetju, ko drži v rokah izvirno publikacijo. Kot ve sak bralec, ustvari natisnjena stran svoj bralni prostor, svojo fizično pokrajino; tekstura papirja, barva črnila, pogled na celoto dobijo v bralčevih rokah posebne pomene, ki dajejo besedam ton in kontekst. (Knjižničarka na Kolumbijski univerzi Patricia Battin, zagrizena zagovornica mikrofilmanja knjig, se s to mislijo ne strinja. " Intelektualna vrednost tega, da je knjiga v uporabnikovi bližini; " je napisala, "nikoli ni bila zadovoljivo dokazana. " Tako govori teslo, človek, ki je popolnoma nedovzeten - intelektualno in tudi sicer- za izkušnjo branja.)"...( str. 63-64)

..." Elektronska Knjiga poslednje sodbe je bila ambicioznejša od svoje predhodnice: vsebovala je 250.0000 krajevnih imen, 25.000 zemljevidov, 50.000 slik, 3000 podatkovnih naborov in 60 minut filma, za povrh pa še na ducate pričevanj o " življenju v Britaniji" v tistem letu. Pri projektu je sodelovalo več kot milijon ljudi in shranili so ga na 12-palčne laserske diske, ki jih je lahko razbiral le poseben BBC-jev mikroračunalnik. Šestnajst let pozneje v marcu 2002, so poskusili informacije prebrati na enem od redkih tovrstnih računalnikov, ki so še obstajali. Poskus se je izjalovil. Iskali so druge rešitve, da bi priklicali podatke, a nobena ni bila popolnoma uspešna. "Za to težavo trenutno ni tehnične rešitve, ki bi bila dokazljivo učinkovita, " je povedal Jeff Rothenberg iz korporacije Rand, svetovni strokovnjak za ohranjanje podatkov, ki so ga poklicali na pomoč. "Toda, če je en rešimo, je naša se bolj digitalizirana dediščina v resni nevarnosti, da se izgubi." Nasprotno pa je izvirna Knjiga poslednje sodbe- stara skorja tisoč let, zapisana s črnilom na papirju in shranjena v državnem arhivu v Kewu- v dobrem stanju in še vedno popolnoma čitljiva.

Direktor programa za arhiviranje elektronskih zapisov ( Electronic Records Achives Program) pri Nacionalnem arhivu (NARA) Združenih držav je novembra 2004 priznal, da je že ohranitev elektronskega gradiva za naslednje desetletje, kaj šele za vedno, "globalni problem za vse, od največjih vlad in največjih korporacij do posameznikov". Ker se ne ponuja nikakršna jasna rešitev, priporočajo strokovnjaki za elektroniko, uporabnikom, naj presnemavajo svoje gradivo na cedeje, a tudi ti so kratkotrajni. Življenjska doba podatkov, shranjenih na cedeju s CD-zapisovalnikom, lahko traja pičlih pet let. Pravzaprav ne vemo, kako dolgo bo mogoče brati besedilo, zapisano na cedeju iz leta 2004. Stare kodekse in zvitke resda ogrožajo kislost in krhkost, požari in legendarni knjižni molji, toda,vse, kar je napisano ali natisnjeno na pergamentu ali papirju, le ni obsojeno na prezgodnji grob. Pred nekaj leti sem v neapeljskem Narodnem arheološkem muzeju videl ostanke upepeljenega papirusa iz ruševin v Pompejih, vložene med dve stekleni plošči. Papirus je bil star dva tisoč let, ožgal ga je Vezuvov ogenj, pod sabo pokopala reka lave- pa sem še vedno lahko z osupljivo razločnostjo razbral zapisane črke. ".. ( str. 65-66)

..." Praktičnih argumentov v prid temu koraku ni mogoče ovreči. Kot na dlani je, da so količina , hitrost, natančnost in dostopnost na zahtevo za raziskovalca še kako pomembne. Niti ni nujno, da rojstvo nove tehnologije pomeni smrt starejše. Iznajdba fotografije ni odpravila slikarstva, temveč ga je osvežila, in tudi zaslon in kodeks se lahko medsebojno napajata ter prijateljsko sobivata na mizi istega bralca. Ob primerjavi virtualne knjižnice s tradicionalno iz papirja in črnila pa ne smemo izgubiti izpred oči nekaterih dejstev: branje pogosto zahteva počasnost, globino in kontekst; naša elektronska tehnologija, je še vedno krhka, zaradi nenehnega spreminjanja pa nam velikokrat onemogoči priklicati podatke, ki so bili nekoč shranjeni na zdaj preživelih nosilcih; in naposled listanje po knjigi in brkljanje po policah sta neločljivo sprepleteni z bralno veščino, zato ju pomikanje navzdol po zaslonu ne more v celoti nadomestiti- nič bolj, kot bi mogli potopisi in 3D pripomočki nadomestiti resnično potovanje.

Morda je ključni problem prav tu. Brati knjigo ni popolnoma isto kot brati z zaslona, pa naj gre za katero koli besedilo. Gledati igro n isto kot videti film, videti film ni isto kot gledati devede ali videotrak, ogledovati si sliko ni isto kot preučevati fotografijo. Vsaka tehnologija priskrbi svoj lastni medij ( to resnico je leta 1964 izrekel Marshall McLuhan), ta pa delu, ki ga utelesi vtisne svoj pečat ter določi način shranjevanja in dostopa, ki je zanj najboljši." ...( 67-68) ..." Stoletja po Asurbanipalu se simbolna vrednost denarne podpore knjižnici ni kaj dosti spremenila. Celo med renesanso, ko so knjižnice v Evropi uradno postale javne ( začenši z milansko Ambrosiano leta 1609), je prestiž dejanja, da podpreš, obdariš, zgradiš takšno ustanovo, ostal privilegij posameznega dobrotnika, ne skupnosti. Razvpiti milijonarji, ki so v devetnajstem in dvajsetem stoletju obogateli s tovarnami, obrati, bankami v Združenih državah, so s svojim denarjem marljivo odpirali šole, muzeje in zlasti knjižnice, ki so bile pomembne kot kulturna središča, obenem pa so postale spomeniki svojim ustanoviteljem.

"Kaj je najboljše darilo, ki ga je mogoče podarit skupnosti?" se je leta 1890 vprašal najslavnejši med temi dobrotniki, Andrew Carnagie. "Na prvem mestu je brezplačna knjižnica; " si je sam odgovoril na vprašanje." ...( str. 80)

" Za Levija je bila knjižnica torinskega Inštituta za kemijo v tridesetih letih dvajsetega stoletja takrat kot Meka nedostopna za nevernike, težko dostopna pa tudi za vernike, kakršne sem bil jaz. Bilo je, kot da se ravnateljstvo knjižnice podreja modrim načelom , po katerih je treba ovirati študij umetnosti in znanosti. Samo tisti, ki ga žene skrajna nuja ali neznanska strast do predmeta, bo rad prebil preizkušnje, ki so določene za dostop h konzultaciji knjig. Urnik je bil kratek in neracionalen, razsvetljava skromna, katalogi neurejeni, pozimi ni bilo ogrevanja, namesto s stoli je bil knjižnica opremljena z neudobnimi in hrupnimi kovinskimi klopmi, in končno za knjižničarja je bil postavljen neveden, predrzen in oduren neotesanec, ki je pri vratih s svojim videzom in hruljenjem odvračal kandidate za vstop.".. ( str. 92)

..."Omenil sem že legendo, ki je obdolžila Amra ibn al- Asa, da je kalifu Omarju I. ukazal zažgati aleksandrinske knjige. Tu velja navesti Omarjev apokrifni odgovor, ker v njem odzvanja čudaška logika slehernega sežigalca knjig nekoč in zdaj. Baje je privolil z besedami: "Če se vsebina teh knjig ujema s sveto knjigo, so odveč. Če se pa ne, so nezaželene. V vsakem primeru jih je treba izročiti plamenom." ...( str. 95)

..."Vlade našega časa imajo manj drastične, a še vedno učinkovite metode cenzure. V marcu 1996 se je francoski kulturni minister Philippe Douste- Blazy postavil po robu kulturni politiki, ki jo je mestu Orange izvajal župan, član skrajen desničarske stranke pod vodstvom Jeana- Marie Le Pena, in dal pregledati oranško mestno knjižnico. V sklepu poročila, objavljenega čez tri mesece kasneje, beremo, da so mestni knjižničarji od župana dobili navodila, naj s knjižničnih polic umaknejo nekatere knjige in revije: vse publikacije, ki bi utegnile iti v nos Le Penovim privržencem, vse knjige avtorjev, ki so bili kritični do stranke, in nekaj tuje književnosti ( na primer severnoafriške ljudske pravljice), ki naj ne bi sodila k pristni francoski kulturni dediščini." ...( str. 101)

..." Splet ne bo shramba za našo kozmopolitansko preteklost, kot je knjiga, ker knjiga ni in nikoli ne bo- kljub izumljanju neštetih napravic in preoblek, ki naj bi potisnile v to vlogo. Prav tako v nobenem uporabnem smislu ne more postati univerzalne knjižnica, kljub ambicioznim programom, kakršna sta bila Googlov projekt in zgodnejši Projekt Gutenberg (PG), ki je od leta 1971 objavil na spletu že kakih deset tisoč besedil; ta se namreč pogosto podvajajo, še pogosteje pa so nezanesljiva, ker so jih preskenirali v naglici in slabo popravili tipografske napake. Leta 2004 je angleški kritik Paul Duguid pripomnil: "Kratko, kritično srečanje nam daje misliti... da je PG v marsičem res podoben - in celo boljši - kot konvencionalne knjižnice, vendar je obenem podoben knjižni stojnici na cerkvenem dobrodelnem bazarju, kjer dá vikar isti blagoslov škartu in draguljem, ker je pač oboje podarjeno. "...( str. 171-172)

..."Leta 1930 si je Robert Musil zamislil predanega knjižničarja, ki dela v Dunajski cesarski knjižnici in pozna sleherni naslov v njeni gigantski zbirki. "Vedeti hočete, kako poznam vsako knjigo?" vpraša osuplega obiskovalca. "To vam vsekakor lahko zdaj povem: ker nobene ne preberem!" Pristavi še: "Skrivnost vseh dobrih knjižničarjev je, da od slovstva, ki jim je zaupano, nikoli ne preberejo več kot naslove knjig in kazalo. Kor se loteva vsebine, ta je kot knjižničar izgubljen!...Nikoli ne bo dobil pregleda! " Ob teh besedah, pripoveduje Musil, si zaželi obiskovalec le dvojega. da bi se bodisi razjokal ali si prižgal cigareto- , vendar ve, da mu je med stenami knjižnice ni dovoljeno ne eno ne drugo. "...( str. 190, slovenski prevod Musil, R.: Mož brez posebnosti)

..."V knjigi spominov, s kakršnimi je rada izzivala bralce v tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja, pripoveduje Collete zgodbo o umišljenih katalogih, ki jih je sestavljal njen prijatelj Paul Masson-nekdanji kolonialni sodnik, ki je delala v Bibliotheque Nationale, ekscentrik, ki je sklenil življenje tako, da si je na bregu Rena tlačil v nos vato, prepojeno z etrom, izgubil zavest in utonil v globini slabega pol metra. Po Collettinih besedah je Masson na obiskih v njeni morski vili včasih izvlekel iz žepov prenosno pisalno podlago, nalivno pero in zavojček posameznih kartončkov. "Kaj vendar počneš, Paul?" ga je nekega dne vprašala. "Delam," je dogovoril. "Svoj poklic opravljam. Zaposlen sem na oddelku za katalogizacijo v nacionalki, pa sestavljam seznam naslovov." "Joj, kaj znaš to kar po spominu?" se je čudila."Po spominu? Zakaj pa bi bilo to dobro? Ne, nekaj boljšega počnem. Ugotovil sem, da je v nacionalki prava suša z latinskimi in italijanskimi knjigami iz petnajstega stoletja, " je pojasnil. "In medtem ko čakam, da zapolnita vrzeli naključje in omika, vnašam naslove izjemno zanimivih del, ki bi morala biti napisana, pa niso bila...da bodo reševali ugled kataloga vsaj naslovi...""Ampak...če te knjige sploh ne obstajajo?" "No," je lahkotno odmahnil Masson, "vsega res ne morem narediti sam!" ...( str. 211)

..." Panizzi je hotel, da bi bila knjižnica vedno na voljo vsakemu "revnemu študentu", ki bi želel zadostiti svoji "učeni vedoželjnosti". Toda ali bi morala biti iz praktičnih razlogov narodna knjižnica na voljo le tistim bralcem, ( študentom in drugim), ki jim želenih knjig ne bi uspelo najti v drugih javnih knjižnicah? Bi morala nuditi običajne usluge povprečnemu bralcu ali unikatnosti ni mogoče dajati v širši obtok? Vse do leta 2004 je Britanska knjižnica izdajala izkaznice samo ljudem, ki so lahko dokazali, da knjige, ki jih iščejo, niso na voljo drugje, in še med temi le raziskovalcem, ki so lahko predložili dokaze o statusu s priporočilnimi pismi. Ko je septembra 2005 neka bralka komentirala novi program "dostopnosti" , po katerem ni več treba biti "raziskovalec", je nevede ponovila Carlyleovo pritožbo: "Vsak dan se knjižnica napolni (med drugim) z zaspanci, z učenci, ki delajo domače naloge, z mladimi nadebudneži, ki pišejo filmske scenarije - ki pravzaprav počnejo vse drugo, samo knjig iz knjižnice ne gledajo." ( str. 223)